Pulzna oksimetrija je neinvazivna metoda za spremljanje nasičenosti človeka s kisikom (SO2).Čeprav njegov odčitek periferne nasičenosti s kisikom (SpO2) ni vedno enak bolj zaželenemu odčitku arterijske nasičenosti s kisikom (SaO2) iz plinske analize arterijske krvi, sta oba dovolj dobro povezana, da je varna, priročna, neinvazivna in poceni metoda pulzne oksimetrije je dragocen za merjenje nasičenosti s kisikom v klinični uporabi.
Pri najpogostejšem (transmisivnem) načinu uporabe se senzorska naprava namesti na tanek del pacientovega telesa, običajno na konico prsta ali ušesno mečico, ali v primeru dojenčka, čez stopalo.Naprava prepušča dve valovni dolžini svetlobe skozi del telesa do fotodetektorja.Meri spreminjajočo se absorbanco na vsaki od valovnih dolžin, kar mu omogoča določitev absorbance samo zaradi utripajoče arterijske krvi, brez venske krvi, kože, kosti, mišic, maščobe in (v večini primerov) laka za nohte.[1]
Refleksna pulzna oksimetrija je manj pogosta alternativa transmisivni pulzni oksimetriji.Ta metoda ne zahteva tankega dela telesa osebe in je zato zelo primerna za univerzalno uporabo, kot so stopala, čelo in prsni koš, vendar ima tudi nekatere omejitve.Vazodilatacija in zbiranje venske krvi v glavi zaradi ogroženega venskega vračanja v srce lahko povzročita kombinacijo arterijskih in venskih pulzacij v predelu čela in povzročita lažne rezultate SpO2.Takšna stanja se pojavijo med anestezijo z endotrahealno intubacijo in mehansko ventilacijo ali pri bolnikih v Trendelenburgovem položaju.[2]
Čas objave: 22. marec 2019